Razpotja 32: Identitetne politike


Naslovnica: Maja Poljanc

UVODNIK

V zadnjih tridesetih letih se je Sloveniji nezaznavno zgodila globoka kulturna sprememba. Prvič v zgodovini smo vezani na anglosaško kulturno sfero. To je seveda posledica globalizacije, a Slovenija je za Skandinavijo in Beneluksom država EU z najvišim znanjem angleščine. Ker je znanje zgodovine pri nas porazno, velik del sodržavljanov črpa svoje intelektualne in politične reference iz sveta, ki ga v resnici slabo pozna, in jih stežka veže na procese, ki so zaznamovali našo zgodovinsko izkušnjo.

To se vidi pri sodobnih identitetnih politikah. Kriza liberalizma pod pritiski identitetnih zahtev manjšin bi nam morala biti znana: je najboljši povzetek politične zgodovine Avstro-Ogrske, kjer je prebujo identitet manjšinskih narodov spremljal zdrs nemškega, madžarskega in italijanskega liberalizma v šovinistični identitarni nacionalizem. Podobna dinamika – prebuja manjšin proti reakciji večine – se je ponovila z Miloševićevim vzponom.

Vsa moderna slovenska zgodovina pred osamosvojitvijo je zgodovina identitetnih politik – le da smo bili mi manjšina, ki je z »izmišljenim« in »nerazumnim« identitarizmom rušila »univerzalnost« vladajočih ideologij.

Iz tega spoznanja lahko potegnemo troje naukov. Prvič, reakcija proti manjšinskim identitetam se praviloma začne s sovraštvom proti eni skupini in se kmalu razširi na ostale – nemara tudi na one, ki so se sprva pridružile resentimentu večine. To je poanta slovitih verzov nemškega pastorja Martina Niemöllerja »najprej so prišli po komuniste in sem molčal«, ki smo jo leta 1989 Slovenci ponotranjili kot del lastne izkušnje. Ko je mladi govornik v Cankarjevem domu svaril: »Danes so Albanci izključeni iz družbe kot narod lenuhov, posiljevalcev in morilcev. Toda že jutri se lahko isto zgodi Slovencem,« so mu ploskali vsi, od Kučana do antikomunistov.

Drugič, manjšinske identitete niso brezmadežne. Še resnična žrtev ni imuna na oblastniške ekscese, kaj šele zaščitena manjšina v liberalni državi. Celinska Evropa je za razliko od anglosaškega sveta doživela dovolj prevratov, da ve, kako hitro se zatiranec spremeni v zatiralca. Po ta nauk ni treba v Palestino ali Južno Afriko: dovolj je pomisliti na fojbe in porušene kočevske cerkve; ali na izbrisane. Gledati skozi prste manjšinskemu ekstremizmu je etično zmotno in politično kratkovidno. Tudi ustaši in boljševiki so bili aktivisti za pravice zatiranih, preden so postali rablji vsakogar, ki jih je spominjal na nekdanje zatiralce.

Tretjič – vemo, kako se zgodba konča. S sintezo. Z novim ravnovesjem, ki bo zavrgel skrajnosti in vsaki strani dal, kar ji pritiče. A preden jo dosežemo, nas bržkone čaka nihanje iz ene skrajnosti v drugo. Ni treba brati Hegla, da to razumemo: dovolj se je ozreti na evropsko zgodovino. Obstoječi red – liberalna demokracija in Evropska unija – že je ta sinteza. Je nauk, destiliran iz preteklih zmot; zaveza k iskanju kompromisa med zoperstavljenimi težnjami. Vrednote, ki smo jih do nedavnega vsi imeli za nevprašljive, so že odgovor na izzive identitetnih politik, ki so navidezno novi, v resnici pa toliko stari kot zahodna modernost. Vprašanje je le, ali bomo obstoječo sintezo znali nadgraditi spričo novih permutacij znanih izzivov ali jo bomo v paniki zavrgli in se po dolgotrajni blodnji vrnili na izhodišče (če bomo imeli srečo). Toda tokrat se ne bo nihče mogel izgovarjati, da ni vedel, kakšne so posledice te zablode.

Luka Lisjak Gabrijelčič

 

VSEBINA

identitetne politike

JERNEJ KALUŽA: Nova alternativa identitetne desnice

MUANIS SINANOVIĆ: (Sub)kulturalizacija razrednega boja

RAPHAEL TSAVKKO GARCIA: »Družbeni pravičniki«. Zmagoslavje volje in nestrpnosti

BERTA GÓMEZ in EUDALD ESPLUGA: Feminizem in identitetne politike

FRANCESCO CONDELLO: Sum Ergo Cogito

ALJOŠA KRAVANJA: Politika neidentitete. Analiza primera Rachel Dolezal

ANDREW HARTMAN: Kulturni boj je mrtev,živel kulturni boj!

ERNESTO CASTRO: Vzpon politično nekorektnega. Prispevek h kritiki Jordana Petersona

AJDA BRAČIČ: Identitete v arhitekturi

nihil humani

JORDI GRAUPERA: Ameriška družina

PETER POMERANTSEV: Sedem vekov revolucije

komentar

KATJA PAHOR: O partizanih, ki gledata morje

MARTIN HERGOUTH: Zakaj volimo?

krhka evropa

NICOLAS TOMÁS: Laboratorij lepenovstva, 2.del

ex libris

ANA GERŠAK: Prijetno poletno

NEJC ROŽMAN IVANČIČ: Primož Sturman, Gorica je naša

ANA GERŠAK: Joanna Bator: Peščena gora

goriška

SAŠO BRAZ: Jugoslovanski načrti za Atlantido v Posočju

kavarna evropa

ANDREI PLEȘU: Protievropska tradicija Evrope

glosa

ALEŠ MAVER: Kako izuriti svojega desničarja

refleksija

ALJOŠA KRAVANJA: Pet tez o humorju

pot v nesvobodo

TIMOTHY SNYDER: Zgodovina je veda o možnem,ne o izogibnem

PETER VEROVŠEK: Zgodovina in neizogibnost večnosti?

KACPER SZULECKI: Vklenjen v metaforo, očaran od idej

FERENC LACZÓ: Od vpliva do podobnosti

islam

SAMI AL-DAGHISTANI: Islamska ekonomska misel

spolnost

MARC BARNES:Resnost pornografije

kultura

MOJCA PIŠEK: Volja do paternalizma

recenzije

FRANCO JURI: Bojan Brezigar: Šest dni v Kataloniji

FEDERICO TENCA MONTINI: Dejan Jović: Rat i mit

zadnja stran

PETER KARBA: Prevara izigravanja

 

Revija Razpotja z letom 2018 prehaja na plačniški model. Če želite podpreti naše delo in na dom prejemati štiri številke Razpotij letno, vas vabimo, da se naročite tukaj