Miren prenos oblasti: retorika inavguracijskega govora predsednika ZDA

Blaž Kosovel

Vsaka štiri leta smo 20. januarja okoli poldneva (po washingtonskem času) priča ustoličenju novega predsednika ZDA. Čeprav so volitve že v začetku novembra, se po stari tradicionalni maniri predsednik ustoliči šele dva meseca in pol kasneje. Po uradni prisegi, s katero izvoljeni posameznik tudi dejansko postane predsednik ameriške federacije, sledi še inavguracijski govor, kjer novi predsednik nagovori ljudstvo. Ta govor pa ni zgolj retorična formalna vaja v slogu. To je temeljni način funkcioniranja oblasti ZDA kot republike. Funkcioniranja republike kot različne do monarhije, hkrati pa tudi kot različne do Evrope.


Razpotja 34: Strokovnost

Ilustracija: Matija Medved

UVODNIK

Propaganda in imunski sistem

V osemdesetih letih 20. stoletja se je med geji in Afroameričani razširila govorica, da je ameriška vojska razvila smrtonosni virus. Spustila ga je iz laboratorija in ga razširila med neželenimi skupinami prebivalstva, med katere sodijo tudi sami.

Zgodba se je zdela verjetna. Vsi so že slišali za skrivnostno novo bolezen (aids), ki se je prenašala s spolnimi odnosi in je najbolj prizadela gejevsko in črnsko populacijo. O domnevni povezavi med aidsom in ameriško vlado so poročali mediji po svetu in navajali strokovnjake, ki so potrdili teorijo o umetnem nastanku virusa HIV.


Problem z Angleži: Anglija noče biti le še en član ekipe

Nicholas Boyle

Glede referenduma o Brexitu se prodaja velika laž: da je izrazil voljo britanskega ljudstva. Vzorec glasovanja je pokazal velikansko razhajanje med Anglijo in njenim valižanskim priveskom na eni ter Škotsko in Severno Irsko na drugi strani. To razhajanje je bilo veliko pomenljivejše od katerekoli delitve med »metropolitskimi elitami« in »tistimi, ki jih je globalizacija pustila za sabo«. Ali v Edinburgu ali Belfastu ni elit? Ali ni globalizacija nikogar pustila za sabo v škotskih in irskih obrobjih? In tudi če je tovrstna delitev prisotna po vsem Združenem kraljestvu in celo v vsem zahodnem svetu, kar očitno je, zakaj se je le v Angliji izrazila v obliki tako silovitega odpora do EU?


Zakaj se bojimo črnega moža

Miha Kosovel

Pred kratkim sem nekajtedensko delovno klavzuro preživel v eni izmed slovenskih vasi, kjer sem se en dan po sprehodu in nakupih zatekel na kavo v tamkajšnjo gostilno in bil priča vroči debati o sodobnih migracijah. No, ni bila ravno vroča, niti debata zares ni bila – čez celotno gostilno so se od mize do mize glasno strinjali s tem, da se je treba z vsemi sredstvi, pa naj bodo še tako kruta, zoperstaviti priseljevanju iz muslimanskih držav, saj s sabo nosijo njihovo kulturo, ki je povsem drugačna od naše in zato ogroža temelje naše kulture in našega načina življenja.

Ker ne verjamem, da je slovenski človek tako krut po naturi, niti ne moremo takšnega govorjenja pripisati afektu, saj so od začetka begunske krize, ki je vmes praktično že ponehala, pretekla že tri leta, morajo biti razlogi za takšno radikalizacijo osnovani na nečem drugem, na nečem realnem, na neki resni ogroženosti, ki jo lahko razumemo le, če razumemo, kako Slovenija sploh funkcionira.


Rešiti berača z belo krizantemo

Petra Kolenc

»Zmirom sem bil rad v samoti. Prijetna pa je samota le tedaj, kadar je radovoljna, kadar človek ve, da bi prav tako lahko živel v družbi zvestih prijateljev. Občutek osamelosti, ne samote, pa je nekaj nadvse strašnega … Rad bi že enkrat vedel, kaj se to pravi sreča! Kadar se smejem, se smeje v mojem imenu dolenjski cviček,« je nekoč samorefleksivno svojo nemoč, svoj »socializacijski (družbeni) problem« (stalno trenje individualizma s socialnim občutjem) priznal Ivan Cankar. Problem, ki je morda izviral tudi »iz večne revščine«, telesne šibkosti in dejanske fizične majhnosti, bržkone že iz otroštva, koder je iskati izvor Cankarjeve nikoli zadovoljene potrebe po varnosti, toplini, težnji po odkrivanju, raziskovanju, uveljavljanju, osamosvajanju in zmeraj znova in znova znani »lakoti po ljubezni«.


(Sub)kulturalizacija razrednega boja: Levičarstvo kot identitetna politika

Muanis Sinanović

Biti antikapitalist danes ni nujno posebej naporno. Če so levičarji še pred leti lahko legitimno trdili, da je danes kritiko brez večjega upiranja javnosti in centrov moči mogoče nasloviti na karkoli, le na produkcijski način ne, pa se zdi, da to ne velja več. Kulturna industrija je polna kritike kapitalizma kot produkcijskega načina, nekateri intelektualci pa lahko na ta račun postanejo tudi zvezdniki. Kapital se je izkazal za lahko tarčo besednih napadov, saj je popolnoma abstrakten. Tudi ko se učloveči, ne postane težji nasprotnik. Goldman Sachs pač vsi sovražijo.

Poleg sfere kulturne industrije antikapitalizem vstopa tudi v politično.


Politika neidentitete: analiza primera Rachel Dolezal

Ilustracija: Maja Poljanc

Aljoša Kravanja

Leta 2015 je bo spletu zaokrožila novica o Američanki Rachel Dolezal. Dolezalova je več let načrtno vzbujala vtis, da je deloma afriškega porekla. To je dosegla s pričesko, slogom oblačenja, tudi z dialektom in celo umetno zagorelostjo. Med študijem je prejemala štipendijo, ki je sicer namenjena študentom manjšinskega porekla. Kasneje je bila krajši čas zaposlena kot skrbnica za enakopravno zastopanost, v prijavi na delovno mesto pa je izrecno navedla, da je (deloma) afriške etnije. Toda njeni vzgibi za lažno predstavljanje niso bili le utilitarni. Delovala je kot aktivistka za državljanske pravice in promovirala rasno raznolikost.


Nova alternativna identiteta desnice

Jernej Kaluža

V zadnjih nekaj letih se je na diskurzivnem področju, ki ga je tradicionalno obvladovala konservativna desnica, zgodil kvalitativen premik, ki ga najbolje naznačuje pojav tako imenovane alternativne desnice (alt-right). Pojem se ponavadi nanaša na kontekst ZDA, vendar menim, da je analizo diskurzivnih gibanj, ki so pomagala ustoličiti Trumpa, v različnih variacijah mogoče zaznati tudi širše po zahodnem svetu in v vzhodni Evropi. Nenazadnje je ideologija desničarskega identitarizma, za katero je na eni strani značilen odklonilen odnos do migracij, drugih ras in kultur, na drugi strani pa zavračanje t. i. domačih »liberalnih elit«, močno zaznamovala tudi nedavno volilno kampanjo v Sloveniji.