Vladavina populizma na Madžarskem 

 

 

 

Ferenc Laczó 

  

V zadnjem desetletju – začenši z letom 2006, s pospešitvijo in navidezno konsolidacijo v obdobju 2008–2011 in dodatno radikalizacijo predvsem od leta 2015 dalje – se je populizem utrdil v madžarski politiki in postal njena prevladujoča značilnost. Še več, od leta 2010 je desničarski populistični slog madžarske politike postal tako vidna značilnost vladnih ukrepov, da Madžarsko pod vodstvom Fidesza pogosto označujejo za pionirko protiliberalnega obrata v Evropski uniji, ki se je nato razširil v države, kot sta Poljska in Velika Britanija in ki bi lahko, kot opozarjajo nekateri alarmantni glasovi, v bližnji prihodnosti celo resno ogrozila projekt evropske integracije.


Gibanje proti cepljenju kot zanikovanje znanosti

Bojan Dolinar

V manj kot enem letu smo bili priča nenadnemu vzniku besed in besednih zvez, kot so alternativna dejstva, lažne novice in postresničnost. Skeptikom, ki že dolgo opazujemo družbeni pojav zanikovanja znanosti, bi moral biti ta razvoj dogodkov všeč, saj pripomore k popularizaciji naše dejavnosti in dvigu zavesti o njenem pomenu za javno razpravo. Toda sam sem bolj ciničen in sumim, da je toliko pompa nastalo predvsem zato, ker so se tokrat na napačni strani palice znašle interesne skupine z močjo.

Nikoli ni prepozno za popularizacijo kritičnega razmišljanja, ki je ena najbolj podcenjenih veščin, a ne verjamem, da bodo do nje privedli ti novi trendi.


Spomin na Katalonijo

Drago Jančar

Voznik taksija s pritiskanjem na gumb radijskega sprejemnika išče glasbo, morda poročila, vsekakor nekaj, kar bi želel poslušati v tem nervoznem popoldnevu, ko se vozimo po Avinguda Paral.lel, mogoče tudi po kakšni drugi avingudi, vsekakor nekam proti Plaça de Catalunya. Brisalec na prednji šipi pred menoj odriva kaplje dežja, cesta je mokra, polna vozil, glasna, hupajoča, videti je, da so vsi nekoliko živčni, voznik še posebej, ko išče glasbo ali nemara poročila, ki jih hoče poslušati in ga pri tem nič ne zanima, ali bi hoteli to poslušati trije njegovi sopotniki: jaz na prednjem sedežu, na zadnjih pa Jaume Cabré in Simona Škrabec. 


31. številka revije Razpotja: Umetna inteligenca

UVODNIK

Modna inteligenca
Procesi nastajanja posameznih številk Razpotij so različni. Obstajajo številke, skorajda v celoti sestavljene iz prispevkov načrtno izbranih in povabljenih avtorjev, ki so bolj specifično podkovani o temi (takšna je bila denimo prejšnja številka o katalonski krizi). In so številke, pri katerih uspe tema sama od sebe spodbuditi odziv pri opazno širšem krogu nenadejanih piscev. Kljub temu, da bi umetno inteligenco lahko imeli za težko dostopno in strokovno temo, se je tokrat zgodilo prav to. Take tematske številke tako poleg obilice informacij priskrbijo tudi posnetek misli nekega časa.

V tokratni številki morda ne boste našli natančnega poročila o trenutnem stanju tehnološkega razvoja na področju umetne inteligence ali povsem natančnega odgovora na vprašanje, kako blizu smo že robotskim služabnikom, robotskim delavcem, robotskim upornikom ali robotskim vladarjem.


Likvidna nacija 

Sergio Tirado 

Festa major, zabava v barcelonski četrti Poblenou. Ura je pol štirih zjutraj, nedelja, 17. septembra. DJ Saraus prosi za trenutek pozornosti. V katalonščini z močnim barcelonskim naglasom pove, da nerad meša glasbo s politiko, vendar čuti, da teža trenutka tokrat zahteva drugače; gotovo je uporabil druge besede, a spomini so megleni, preteklo je preveč pločevink piva. Iz zvočnikov se zasliši elektronska verzija Els Segadors, katalonske himne, ki jo ljudje spremljajo z navdušenjem, čeprav se zdi, da le manjšina pozna besedilo. Nekaj minut kasneje se znova zibljemo v zvoku melodije I Like to Move It, Move It.


Dežela kakijev*

Francesco Condello
.

Dandanašnji se pred vsakimi evropskimi volitvami razplamti žgoča mednarodna razprava, pogosto osredotočena na prepoznavanju populističnih (če že ne rasističnih ali neofašističnih) sil od vladnih strank (»dejavnikov stabilnosti«), v katerem se preštevanje volilnih glasov prikazuje kot »poslednji up« demokracije, ki se očitno nahaja v stanju nenehne ogroženosti. Nedavne italijanske volitve seveda niso nikakršna izjema.

Dan po volitvah, po prepričljivi zmagi vseh tako imenovanih »protisistemskih« sil, se zdijo te bojazni dokaj utemeljene: Gibanje 5 zvezdic, »protikastna« sila par excellence, je še dodatno izboljšalo že tako presenetljive rezultate volitev 2013 in postalo vodilna stranka s skoraj enkrat več glasovi od drugouvrščene; gibanje samo je prejelo več glasov kot vse koalicijske stranke prejšnje vlade skupaj.


“Vse živali so enakopravne”

pomlad 2017 

Francesco Condello 

V prejšnjem letu so stranko Gibanje 5 zvezdic (Movimento 5 Stelle) zaznamovali vzponi in padci, pomembne zmage in boleči porazi: od smrti Gianroberta Casaleggia, enega izmed dveh ustanoviteljev stranke, do zgodovinskih zmag na županskih volitvah v Torinu in zlasti v Rimu; od odstopa Federica Pizzarotija, ki je leta 2012 postal prvi župan iz stranke, do osvojitve županskega mesta v glavnem mestu katere od pokrajin in zmage na ustavnem referendumu, ki je privedel do odstopa premiera Mattea Renzija. 

Osem let po ustanovitvi stranke in štiri leta po njenem neverjetnem uspehu na volitvah, na katerih je dobila največ glasov italijanskih volivcev, je pravi čas za ponovno oceno in analizo njene poti in razvoja. 


Duh hodi po Italiji

pomlad 2013 

Francesco Condello

Na februarskih (2013, op.ur.) volitvah v Italiji so si vstop v parlament izborile štiri liste. Trideset odstotkov (skoraj 3 milijone glasov manj v primerjavi z letom 2008) je prejela levosredinska koalicija pod vodstvom Demokratske stranke (Partito Democratico, PD), ki je bila tako prepričana o svoji zmagi, da je skorajda pozabila voditi volilno kampanjo in tako na koncu malodane izgubila volitve. Devetindvajset odstotkov (več kot 6 milijonov glasov manj kot leta 2008) je dobila desnosredinska koalicija pod vodstvom Silvia Berlusconija, ki je vse bolj zaseden z iskanjem izhoda iz sodnih zagat, zaradi katerih trenutno tvega zaporno kazen že v treh različnih sodnih postopkih.