Singularnost

Miha Mazzini

“Močno je. Kot čudež.” Pozabili so mu pobriti nekaj dlak na ličnici in tresle so se od navdušenja. “Boš prinesel?”

“Bom,” sem sprejel listek, rahlo vlažen, ker ga je tako dolgo stiskal med prsti. Iracionalen strah, da bo bolezen z njegovim znojem zdrsnila vame, mi je za hip razprl prste, zato sem se prisilil in potrepljal bolnika po hrbtišču dlani. Koža me je hladno pričakala, kot bi kosti v njej že izključile gretje.

Spustil je opornico in se ugreznil nazaj v blazino. Infuzija je zažvenketala.

“O tem piše na internetu,” je rekel.

Študirala sva v časih, ko smo o internetu brali, ne pa ga uporabljali.


Turingov drugi stroj

Jan Kostanjevec

Alan Turing je znan predvsem po svojih prispevkih k računalništvu. Turingov stroj, na primer, je standardni abstraktni stroj, tj. matematični model komputacije, ki je še danes temeljni pojem teoretskega računalništva. Tu pa bomo obravnavali nek drug Turingov stroj – tistega, ki se pretvarja, da je filozofska misel, znana pod imenom Turingov test.

Turing je idejo objavil v članku Računalniški stroji in inteligenca, kjer je vprašanje »Ali stroji lahko mislijo?« zamenjal z vprašanjem »Ali je mogoče ustvariti stroj, ki bo zmagal v igri imitacije?«

Članek je obveljal za klasiko, s tem pa sta se precej zabrisala njegov kontekst in razlog za nastanek.


Zakaj volimo?

Martin Hergouth

Verjetno najsplošnejša skrb, na katero nas spomnijo povolilni komentarji, je nizka volilna udeležba. Toda preden obupamo nad apolitično apatijo državljanov, bi nemara morali obrniti perspektivo in za začetek priznati, da odhod na volitve res ni samoumevno smiselno dejanje.

Težava je poznana tudi kot »paradoks« volitev. Smiselnost svojih delovanj smo namreč navajeni ocenjevati po instrumentalnem pojmovanju delovanja; delujemo zato, da bi nekaj dosegli. No, po tem merilu se volitve odrežejo izjemno slabo. Seveda: veljata »državljanska dolžnost« in »vsak glas šteje«, a potencialni volivec se ob kolebanju glede udeležbe na volitvah prej ali slej znajde pred naslednjima neizpodbitnima dejstvoma: a) dejstvo, kako bo volil, če sploh bo, je popolnoma vzročno neodvisno od in nima nikakršnega vpliva na to, kako bodo, če sploh, volili drugi volivci in b) glas, ki bi se ga odločil oddati, bi izbrani volilni stranki prinesel približno 0,0001 % boljši volilni izid – promile promila.


Volja do paternalizma

Mojca Pišek

Iz letošnje predvolilne kampanje mi je v spominu najbolj ostala kampanja kulturnikov. Kar je zanimivo, če za trenutek pomislimo. Kulturniki niso politična stranka ali druga oblika politično aktivne civilne skupnosti, a kljub temu so za predvolilno obdobje oblikovali čisto pravo kampanjo in jo tako tudi poimenovali. Kot da bi bili kulturniki ena od strank, ki so se potegovale za mesto v parlamentu. Zadeva je še bolj bizarna, ko se zavemo, da kulturniki ne le, da niso in nimajo svoje politične stranke, pač pa niso niti organizirana, kaj šele koherentna skupnost ali interesna skupina. Kulturniki so v najboljšem primeru močno razdrobljena, nepovezana, nasprotij in konfliktov polna družbena skupina, kar se pokaže vsakič, ko se zberejo na kupu, da bi se poenotili glede … pravzaprav glede česarkoli.


Ubiti kitajskega mandarina: O protislovjih levičarskih interpretacij protikorupcijskih protestov v Romuniji

Ioana Macrea–Toma

V svojem članku “Ubiti kitajskega mandarina. Moralne implikacije distance” (1994) je Carlo Ginzburg popisal filozofska premišljevanja, od Aristotela do Diderota, o odsotnosti sočutja do soljudi v oddaljenih zgodovinskih okoliščinah, tako v prostoru v času. Toda Ginzburg članek zaključi z nepričakovanim obratom. Opozori, da lahko sodobniki pravzaprav bolje obvladajo oddaljeno preteklost kot polpreteklost. Ne le zato, ker imajo nad preteklostjo večji pregled, temveč zaradi etične razsežnosti: nevednost glede daljne preteklosti rojeva kvečjemu nezanimanje, nevednost glede nedavnih nogodkov pa nas lahko zavede v nespametno ravnanje.


»Družbeni pravičniki«: zmagoslavje volje in nestrpnosti

Raphael Tsavkko Garcia

Aktivisti za človekove pravice že dlje časa opozarjamo na nevarnost, ki jo predstavlja razrast pojava tako imenovanih Social Justice Warrios (SJW) oziroma »borcev za družbeno pravičnost«. To je neposrečen pojem, ki se je prilepil na sektaške fanatike »identitarnih gibanj«, ki pod krinko zaščite pravic družbenih manjšin svoj aktivizem usmerjajo v iskanje grešnih kozlov in širjenje sovraštva, pri čemer povzročajo nezanemarljivo škodo naprednim gibanjem, saj rušijo politična zavezništva in vsakogar, ki se zoperstavlja njihovim taktikam, razglašajo za sovražnika.

Nekateri ta gibanja označujejo kot postmoderna, drugi kot »identitarna«, a v končni fazi ne gre za nič drugega kot za »profesionalce sovraštva«, ki strategije aktivističnega delovanja oropajo političnega konteksta in jih spreminjajo v mehanizem grešnega kozla, prek katerega utrjujejo svoj vpliv.


Umetna inteligenca znanstvenofantastičnih blockbusterjev: Bi nam replikanti morali zameriti?

Natalija Majsova

Zgodovino prevladujočega odnosa zahodne znanstvene fantastike do umetne inteligence je močno zaznamovala gledališka igra R. U. R. Čeha Karla Čapka iz leta 1920. Sintetične ljudi, vzrejene iz revolucionarne organske spojine z namenom služenja človeku, je namreč prvič v zgodovini poimenoval s skovanko »roboti«, ki naj bi jo sicer izumil njegov brat Josef. Nadalje, napovedal je, da se bodo ti sčasoma uprli človeškemu gospostvu in da imajo dobre možnosti za odpravo ne le zanje neugodnih razmerij moči, temveč kar celotne človeške vrste. To seveda tudi storijo. Jim lahko zamerimo? Gre za upravičeno potezo?
Zamero do pragmatične geste Čapkovih robotov zasledimo v številnih poznejših popularnokulturnih inkarnacijah premislekov o prihodnosti sobivanja z vse naprednejšo umetno inteligenco.


Umetna inteligenca kot postvaritev

Aljoša Kravanja

V pričujočem članku bi rad shematično predlagal marksovsko interpretacijo pojma umetne inteligence. »Marksovsko« pravim zato, ker umetne inteligence ne bom poskušal razumeti v običajnih marksističnih kategorijah (recimo skozi razredni boj ali kritično teorijo ideologije), temveč s pomočjo pojmov, ki jih je razdelal Marx kot filozof. Pri tem bi se rad posvetil zlasti pojmu postvaritve (oziroma »reifikacije« z latinsko tujko ali »Verdinglichung« v Marxovem izvirniku). Trdil bom, da lahko umetno inteligenco razumemo bolje, če v njej vidimo pojav, ki je blizu procesu postvaritve, vendar hkrati razločen od njega.