Nova alternativna identiteta desnice

Jernej Kaluža

V zadnjih nekaj letih se je na diskurzivnem področju, ki ga je tradicionalno obvladovala konservativna desnica, zgodil kvalitativen premik, ki ga najbolje naznačuje pojav tako imenovane alternativne desnice (alt-right). Pojem se ponavadi nanaša na kontekst ZDA, vendar menim, da je analizo diskurzivnih gibanj, ki so pomagala ustoličiti Trumpa, v različnih variacijah mogoče zaznati tudi širše po zahodnem svetu in v vzhodni Evropi. Nenazadnje je ideologija desničarskega identitarizma, za katero je na eni strani značilen odklonilen odnos do migracij, drugih ras in kultur, na drugi strani pa zavračanje t. i. domačih »liberalnih elit«, močno zaznamovala tudi nedavno volilno kampanjo v Sloveniji.


Antropomorfizacija umetne inteligence

Ana Reberc

Od Turingovega testa iz leta 1950 do Iztrebljevalca 2049 se umetna inteligenca pogosto pojavlja kot nekaj podobnega človeku. Turing je leta 1950 zasnoval igro imitacije, ki preizkuša, če lahko umetna inteligenca (UI) prepriča človeškega sogovornika v lastno človečnost. V Star Wars sagi je v vsakem delu vsaj en antropomorfiziran android. V mnogih znanstveno fantastičnih filmih so androidi nerazločljivo podobni ljudem, kar je pogosto tudi element glavnega zapleta. Toda zakaj se razumevanje UI sploh povezuje s človeško potrditvijo in zakaj znanstvena fantastika tako pogosto posega po antropomorfizaciji UI?

Zgodovina znanstvenega raziskovanja nasploh je polna antropomorfnih in antropocentričnih teorij, ki se v zadnjem času vedno bolj umikajo iz znanstvenega diskurza.


Singularnost

Miha Mazzini

“Močno je. Kot čudež.” Pozabili so mu pobriti nekaj dlak na ličnici in tresle so se od navdušenja. “Boš prinesel?”

“Bom,” sem sprejel listek, rahlo vlažen, ker ga je tako dolgo stiskal med prsti. Iracionalen strah, da bo bolezen z njegovim znojem zdrsnila vame, mi je za hip razprl prste, zato sem se prisilil in potrepljal bolnika po hrbtišču dlani. Koža me je hladno pričakala, kot bi kosti v njej že izključile gretje.

Spustil je opornico in se ugreznil nazaj v blazino. Infuzija je zažvenketala.

“O tem piše na internetu,” je rekel.

Študirala sva v časih, ko smo o internetu brali, ne pa ga uporabljali.


Turingov drugi stroj

Jan Kostanjevec

Alan Turing je znan predvsem po svojih prispevkih k računalništvu. Turingov stroj, na primer, je standardni abstraktni stroj, tj. matematični model komputacije, ki je še danes temeljni pojem teoretskega računalništva. Tu pa bomo obravnavali nek drug Turingov stroj – tistega, ki se pretvarja, da je filozofska misel, znana pod imenom Turingov test.

Turing je idejo objavil v članku Računalniški stroji in inteligenca, kjer je vprašanje »Ali stroji lahko mislijo?« zamenjal z vprašanjem »Ali je mogoče ustvariti stroj, ki bo zmagal v igri imitacije?«

Članek je obveljal za klasiko, s tem pa sta se precej zabrisala njegov kontekst in razlog za nastanek.


Zakaj volimo?

Martin Hergouth

Verjetno najsplošnejša skrb, na katero nas spomnijo povolilni komentarji, je nizka volilna udeležba. Toda preden obupamo nad apolitično apatijo državljanov, bi nemara morali obrniti perspektivo in za začetek priznati, da odhod na volitve res ni samoumevno smiselno dejanje.

Težava je poznana tudi kot »paradoks« volitev. Smiselnost svojih delovanj smo namreč navajeni ocenjevati po instrumentalnem pojmovanju delovanja; delujemo zato, da bi nekaj dosegli. No, po tem merilu se volitve odrežejo izjemno slabo. Seveda: veljata »državljanska dolžnost« in »vsak glas šteje«, a potencialni volivec se ob kolebanju glede udeležbe na volitvah prej ali slej znajde pred naslednjima neizpodbitnima dejstvoma: a) dejstvo, kako bo volil, če sploh bo, je popolnoma vzročno neodvisno od in nima nikakršnega vpliva na to, kako bodo, če sploh, volili drugi volivci in b) glas, ki bi se ga odločil oddati, bi izbrani volilni stranki prinesel približno 0,0001 % boljši volilni izid – promile promila.


Volja do paternalizma

Mojca Pišek

Iz letošnje predvolilne kampanje mi je v spominu najbolj ostala kampanja kulturnikov. Kar je zanimivo, če za trenutek pomislimo. Kulturniki niso politična stranka ali druga oblika politično aktivne civilne skupnosti, a kljub temu so za predvolilno obdobje oblikovali čisto pravo kampanjo in jo tako tudi poimenovali. Kot da bi bili kulturniki ena od strank, ki so se potegovale za mesto v parlamentu. Zadeva je še bolj bizarna, ko se zavemo, da kulturniki ne le, da niso in nimajo svoje politične stranke, pač pa niso niti organizirana, kaj šele koherentna skupnost ali interesna skupina. Kulturniki so v najboljšem primeru močno razdrobljena, nepovezana, nasprotij in konfliktov polna družbena skupina, kar se pokaže vsakič, ko se zberejo na kupu, da bi se poenotili glede … pravzaprav glede česarkoli.


Ubiti kitajskega mandarina: O protislovjih levičarskih interpretacij protikorupcijskih protestov v Romuniji

Ioana Macrea–Toma

V svojem članku “Ubiti kitajskega mandarina. Moralne implikacije distance” (1994) je Carlo Ginzburg popisal filozofska premišljevanja, od Aristotela do Diderota, o odsotnosti sočutja do soljudi v oddaljenih zgodovinskih okoliščinah, tako v prostoru v času. Toda Ginzburg članek zaključi z nepričakovanim obratom. Opozori, da lahko sodobniki pravzaprav bolje obvladajo oddaljeno preteklost kot polpreteklost. Ne le zato, ker imajo nad preteklostjo večji pregled, temveč zaradi etične razsežnosti: nevednost glede daljne preteklosti rojeva kvečjemu nezanimanje, nevednost glede nedavnih nogodkov pa nas lahko zavede v nespametno ravnanje.


»Družbeni pravičniki«: zmagoslavje volje in nestrpnosti

Raphael Tsavkko Garcia

Aktivisti za človekove pravice že dlje časa opozarjamo na nevarnost, ki jo predstavlja razrast pojava tako imenovanih Social Justice Warrios (SJW) oziroma »borcev za družbeno pravičnost«. To je neposrečen pojem, ki se je prilepil na sektaške fanatike »identitarnih gibanj«, ki pod krinko zaščite pravic družbenih manjšin svoj aktivizem usmerjajo v iskanje grešnih kozlov in širjenje sovraštva, pri čemer povzročajo nezanemarljivo škodo naprednim gibanjem, saj rušijo politična zavezništva in vsakogar, ki se zoperstavlja njihovim taktikam, razglašajo za sovražnika.

Nekateri ta gibanja označujejo kot postmoderna, drugi kot »identitarna«, a v končni fazi ne gre za nič drugega kot za »profesionalce sovraštva«, ki strategije aktivističnega delovanja oropajo političnega konteksta in jih spreminjajo v mehanizem grešnega kozla, prek katerega utrjujejo svoj vpliv.