Med zbledelim hegemonom in iskanjem radikalne demokracije: dvoje kriz v Makedoniji

Elena B. Stavrevska

Med drugo svetovno vojno so se partizani in Nemci borili za nadzor nad nekim gozdom. Prvi dan so ga zavzeli partizani. Naslednji dan so Nemci sprožili uspešen protinapad. Tretji dan so gozd ponovno osvojili partizani. Četrti dan so ga Nemci spet vzeli nazaj. Peti dan je gozdar izgubil potrpljenje in oboje odgnal. Ta šala kroži v makedonski družbi med vsako politično krizo. Ko vlada in opozicija ne zmoreta doseči dogovora, državljani na Zahodu iščejo gozdarja, običajno v podobi Evropske unije. Glede na raven vpletenosti mednarodne skupnosti,še posebej EU, v notranje zadeve Makedonije, to sploh ni presenetljivo.

 

Hegemon v upadu

Članstvo v EU je, vsaj deklarativno, skupen strateški cilj vseh makedonskih vlad od osamosvojitve leta 1991.


Igor Guardiancich: Kratka zgodovina slovenskega zatona

.Igor Guardiancich.

.

.»Nisem imel ustreznega kritja za tolikšen posel. Samo svojo hišo, nekaj sto tisoč evrov, premeten poslovni načrt in svoj ugled

Bine Kordež za New York Times, o 350 milijonih, izposojenih za prevzem Merkurja

.
Zgodba o slovenski gospodarski recesiji, katere razsežnost in dolgotrajnost sta presenetili mnoge poznavalce srednjevropskega prostora, je zanimiva predvsem zato, ker sta se v njej združila dva ločena pojava: na eni strani problem nedokončane postsocialistične tranzicije, na drugi krizna dinamika, kakor smo jo lahko spremljali v večini perifernih držav evroobmočja. Prepletenost obeh vidikov je skupaj s krizo političnega sistema povzročila pretres, ki je skoraj povsem izničil dosežke dveh desetletij sorazmerno uspešne tranzicije.


Hannah Arendt, zgodnja leta

Luka Lisjak Gabrijelčič

Že osnovni opis je problematičen. Če rečemo, »Hannah Arendt je bila nemška filozofinja«, že slišimo njene proteste. »Ne spadam v krog filozofov,« je sredi šestdesetih let izjavila v intervjuju z Guntherjem Gausom. Vztrajala je, da je njeno področje politična teorija. Vprašljiv je tudi naziv »nemška«. V zrelih letih je trdila, da se nikoli ni imela za pripadnico nemškega naroda. Kljub temu je njen doprinos k filozofiji 20. stoletja nedvomen, enako njena pripadnost nemškemu kulturnemu krogu, ki je, čeprav je večino del napisala v angleščini, zaznamoval njeno intelektualno formacijo in osebno izkušnjo.


Vzhod (odlomek)

Andrzej Stasiuk

Skednja ni več, sadovnjak pa je posekan. Nekoč je s senco ščitil dom. Zdaj se vetrovi zaganjajo s treh strani sveta in udarjajo ob lesene stene. Zlasti z vzhoda, iznad reke. Pihajo od ravnic na drugem bregu, drsijo po rečnem toku in se vzpenjajo na višje ravnice na drugi strani. Vzhodna stena jih ne more več zadržati. Vdrejo v notranjost, do dveh izb, ki se jih je uporabljalo le, ko so prihajali gosti. Ni več sadovnjaka, ni več razprostrtih jablan, ki so zadrževale silo vetra, dom pa varovale pred hladom in vročino.

Tla so se vdrla. V notranjosti se zadržuje mrzel zrak. Vlaga vstopa v les in ga spreminja v rdečkast prah. Skednja ni in odpira se razgled na jug, na polja, na hoste topolov, v globino pokrajine.


Mi nismo to, kar naj bi bili. Smisel in nihilizem v filmu Se7em Davida Fincherja

Stephen Mulhall

Zelo me veseli, da bodo te vrstice, s katerimi bi rad obeležil 20. obletnico premiere Fincherjevega filma Se7em, objavljene v slovenskem prevodu. Obletnica ni pomembna samo zato, ker je film inherentno zanimiv, ampak tudi zato, ker zaznamuje preporod Fincherjeve režiserske kariere, ki se je začela z nesrečno izkušnjo prvenca, tretjega dela Osmega potnika. Gre za začetek nove serije velikih kinematografskih del, ki zavzamejo in izkoristijo hollywoodska sredstva, da bi z njimi dosegla subverziven učinek; vsako od njih na svoj lasten način zajame in upodobi močne transgresivne impulze.

Odziv na film sem spisal pred kakšnimi petnajstimi leti, in sicer zato, da bi pustil odprto možnost za njegovo filozofsko branje; da bi lahko torej filozofi tudi film mislili na svoj, filozofski način.


Bitka češenj. Hannah Arendt. Günther Anders. Mišljenje v dialogu.

Igor Bijuklič

Nedavno so pri nemški založbi C.H. Beck prvič izdali spomine Güntherja Andersa z odlično uvodno besedo Christiana Driesa. Gre za fragmente njegovih zapiskov iz berlinskih let, ki so nastajali v času skupnega življenja s Hannah Arendt, natančneje od nujne poroke leta 1929 do 1933, ko ju loči emigracija pred nacizmom. Po njeni smrti leta 1975 Anders prvič pregleda te zapiske, leta 1985 jih dokonča in kot taki ostanejo v njegovem osebnem arhivu, dokler niso objavljeni 20 let po njegovi smrti pod naslovom: Die Kirschenschlacht. Dialoge mit Hannah Arendt (2012). Bitka češenj, kot bi lahko poslovenili delo, istega leta izide še v italijanskem prevodu, kjer založnik po navdihu zamenja podnaslov z »La mia storia d’amore con Hannah Arendt«.


»Nov jezik na mestu stare rane.« Ob prvi obletnici smrti Aleša Debeljaka

Danijela Tamše

 

Nekega četrtkovega popoldneva smo s prijatelji sedeli v lokalu na obrobju ljubljanskega mestnega središča. Premlevali smo drobce vsakdana in modrovali o življenju; pripovedovali smo si o tistih peripetijah, ki jim vrednost daje prav pripravljenost drugega, da jih posluša. Šlo je za eno tradicionalnih srečanj majhne skupine kulturologov naše generacije, ki kljub končanju študija nikoli ni prekinila skupnih pohajkovanj po miselnih krajinah. Med priporočili novih vrst in proizvajalcev piva, anekdotami o frfotavi sodelavki in nevrotičnemu sodelavcu ter jeremijado zaradi neskončnih ur, preživetih ob pisanju razpisov, je nekdo omenil tudi strašljivo nesrečo, ki se je tistega dne pripetila na gorenjski avtocesti.


Timothy Snyder: »Ljudje znamo dobro lagati in dobro znamo ubijati. Zelo težko pa priznamo, da smo ubijali zaradi laži.«

Intervju: Luka Lisjak Gabrijelčič

»Vsak nemški zgodovinar holokavsta bi si lahko ponoči nadel slušalke in se v šestih tednih naučil jidiš,« pikro pripomni Timothy Snyder, eden vodilnih zgodovinarjev evropskega 20. stoletja. Sediva v atriju dunajskega Inštituta za humanistične vede (IWM), kjer sloviti ameriški učenjak in javni intelektualec gostuje kot raziskovalec. »Koliko jih je to storilo? Ne bom rekel nihče, a strašljivo malo. Da o slovanskih in baltskih jezikih niti ne govorim.« Snyder, ki obvlada slab ducat jezikov, meri na problem virov. Holokavst, pravi, je ključni del evropske, ne le nemške zgodovine: njegova raziskava zato zahteva transnacionalen pristop.