Resno o Jokerju

Foto: semihundo, flickr.com

Aljoša Kravanja

Na internetu sem videl nek mem, ki se mi je zdel posebej trapast – in ki je dobro izhodišče za ta komentar. Na memu je slika Tanosa, torej glavnega negativca iz Maščevalcev, vijoličnega hrusta s hrapavo kožo, in slika Jokerja iz zadnjega filma z Joaquinom Phoenixom. Ob njima je napis: »Včasih smo proti negativcem navijali, danes jih poskušamo razumeti.« Se pravi, lika Tanosa in Jokerja, dveh prinašalcev zla, naj bi bila prikazana empatično. In to dejansko drži. Maščevalci pojasnijo, da Tanosova želja po iztrebljenju polovice živih bitij ne izhaja iz sadizma, temveč iz skrbi za preživele. Enako je z Jokerjem.


Handke in Slovenci

Luka Lisjak Garbrijelčič

Mednarodna polemika o Handkejevi apologiji Miloševića se je sprožila z rahlo zamudo, ki je pričala, da letošnjega Nobelovega nagrajenca za književnost pravzaprav nihče ni poznal. Nihče – razen Slovencev. Oziroma ljudi, ki so doživeli vrhunec kariere v devetdesetih, kar je nemara eno in isto. Vsaj tako je izgledalo, ko je The Guardian objavil njegov profil in za mnenje povprašal pet svetovnih pisateljev. Dva izmed njih sta bila Slovenca: Žižek in Mazzini. Oba sta podala porazno oceno. Če pomislimo še na eseje, ki jih je Handkeju pred desetletji posvetil Jančar, lahko v splošnem odporu, ki ga avtorji slovenske baby boom generacije čutijo do Handkeja, vidimo lep fosil konsenza, ki smo ga uživali na začetku devetdesetih.


Razpotja 37: Intimnost

Ilustracija: Lucija Zucchiati

UREDNIŠTVO

UVODNIK

Deli in vladaj

Težko se je odločiti že glede osnovne diagnoze, ali danes živimo v svetu intimnosti ali v svetu brez nje. Razumljivo, pravzaprav, ta protislovna dinamika je vpisana že v sam pojem. Ko intimnost postane vidna, ni več intimnost. Več intimnosti je naokoli, manj je je.

Čudi pa nas tole: intimnost razumemo kot območje ranljivosti in šibkosti. Toda zakaj se potem zdi, da je od spletne razširitve komunikacije dalje tega razkrivanja-in-razblinjanja intimnosti vse več in da se dogaja v veliki meri prostovoljno?

Nemara gre za nekaj takega: prijateljica mi je nekoč razložila, da je zmagala v igri moči s sosedi, s katerimi so si lahko medsebojno gledali v dnevno sobo: sosedje so bili tisti, ki so začeli zastirati okna.


Iz ljubezni do juga

Simona Škrabec

I wish to speak a word for Nature,
for absolute freedom and wildness…

Henry David Thoreau, 1862

Začnimo s strašno letalsko nesrečo. Petindvajsetega junija 2015 se je letalo nemškega nizkocenovnega prevoznika Germanwings zrušilo v planinah nad vasjo Prads-Haute-Bleone v Visoki Provansi. Obsedela sem ob televizijskem ekranu in oblila me je tista hladna groza, ki jo človek začuti le nekajkrat v življenju. Novica ni bila zgolj novica o nesreči, temveč nekaj, kar je segalo globoko v moje lastno življenje. Veliko globlje, kot sem se zavedala v prvem trenutku.

Najprej je bilo tu neizogibno spoznanje, da je šlo pri nesreči za svobodno človeško odločitev.


Vabilo k pisanju za Razpotja 38: Smeti

Foto: Martin Abbeglen, Flickr

 

Uredništvo

Kaj tvori smet? Kdaj nekaj postane smet? Kdaj denimo postane smet plastenka vode? Že ko je na policah? Ko spijemo vodo v njej? Ko se odločimo, da je ne bomo ponovno uporabili? Ali lahko plastenka vode kadarkoli konča biti smet? Ali ne vedno nova ponovna uporaba v najboljšem primeru časovno odlaga njeno končno romanje na smetišče? V kakšni meri zadevo rešuje recikliranje? Ali ni industrija reciklaže prav tako še ena industrija s svojimi lastnimi potratnostmi? Je smet sploh izničljiva?

Ali lahko sploh obstaja globalna ekonomija brez globalnega problema smeti? Globalna ekonomija ni le pretok financ, ki se ne ozira na meje, temveč tudi pretok surovin in produktov, pri čemer je že sama produkcija navadno razčlenjena prek celotnega sveta.


Katalonija – nujna utopija

Toni Mollà

To, kar imenujemo civilna družba – osebni odnosi, mreža prostovoljskih združenj in vidiki notranjega trga – tvori hrbtenico vsakega naroda ali, da se ne spuščamo v terminološka dlakocepstva, podobne družbene strukture. Politični aparat je pogosto le njena posledica, a včasih tudi njen sovražnik. Sozvočje med civilno družbo in formalno strukturo oblasti je poroštvo za uspeh sleherne institucionalizirane skupnosti. Občanska gostota katalonske družbe je bila vedno jedro tistega gibanja, ki ga, prav tako zaradi konciznosti, imenujemo »katalonski nacionalizem«.

Dediščina srednjeveškega cehovstva, kalvinistična miselnost, ki je pronicala tostran Pirenejev iz hugenotskih središč v južni Franciji, proizvodni model, v enaki meri utemeljen na tradiciji in na inovaciji, buržoazna revolucija in medijski ustroj (to se pravi sistem širjenja idej) po njeni meri so med razlogi, zakaj je zgodovinski razvoj v Kataloniji šel po drugih poteh kot drugod v španski državi.


Kako si izmisliti heterotopijo. Družabna igra

Foto: David Verlič

Olga Tokarczuk

Že nekaj let me preganja zamisel, da bi napisala roman, v katerem bi svet funkcioniral drugače. V njem ne bi veljale nekatere očitne predpostavke. Verjamem, da priznavanje česa za očitno sploh ni povezano z dejstvi, temveč prej z družbenim dogovorom in navadami našega uma, zaradi česar spada bolj na področje psihologije kot fizike.

Privlači me opazovanje trenutkov zgodovine, ki so spreminjali mišljenje ljudi, in sprememb v resničnosti, ki so jim sledile. Dokler so verjeli, da je svet raven, je tudi bil raven: ljudje niso potovali čez morja, niso prestopali skrajnih meja. Za geocentrični sistem so izdelali povsem prepričljive matematične izračune, ki so bili pragmatično uporabni – mogoče je bilo napovedovati mrke in sestavljati natančne koledarje.


Mrtva serija, ki živi naprej

Foto: The Walking Dead

Francesco Condello

Kdor se je v zadnjem času znašel pred ekranom, na katerem se je predvajala kakšna epizoda televizijske serije Živi mrtveci (The Walking Dead), je verjetno kaj hitro opazil znanilce propada: glavni igralci odhajajo, kvaliteta posebnih učinkov je padla, zgodbe in liki se komaj še držijo pokonci, zgodba se ne ujema … Pa vendar, v svojih prvih sezonah so bili Živi mrtveci ena izmed najbolj kvalitetnih serij, kar jih je premogla televizija: ustvaril jo je izjemen režiser (Frank Darabont: Kaznilnica Odrešitve, Zelena Milja) na kvalitetni pripovedni osnovi (istoimenski grafični roman Roberta Kirkmana), s podporo sodelavcev in igralske zasedbe, ki se je ponašala z obilico izkušenj in talenta.