»Ne pustite, da vam pesniki lažejo«

Misli o Trumpu

Marko-Luka Zubčić

 

Sobivanje znotraj moralnih pravil je velika človekova prednost; moralno zrela oseba ne zavrne podjetja sobivanja, čeravno ta ne ustreza njegovi lastni sporni sodbi o tem, kaj je najbolje.

Gerald Gaus

.

V zadnjih letih sem začel gojiti smešno navado, da na svojem Facebook profilu ob koncu leta objavim povezavo, ki bi lahko predstavljala zanimivo misel za prihajajoče leto. Te delno igrive »prerokbe«, delno pa šaljive metafizične novoletne zaobljube so nepomembne alternative albumom leta ali drugim objavam ob koncu leta, namenjene lastni zabavi. Večinoma zanimajo le mene.

Ob koncu leta 2015 sem objavil znan video, v katerem Björk opisuje, kako televizija deluje kot stroj in opozarja na »pesnike«, ki bi vam utegnili neodgovorno vzbujati strah pred televizijo kot strojem.


Množica, poljubnost, red sveta. Štiri slike iz New Yorka

Jordi Graupera

Če bi Alexis de Tocqueville hotel Demokracijo v Ameriki napisati danes, namesto leta 1831, bi ga poslal na Jones Beach. Predlagal bi mu, naj vzame vlak na Penn Station, v središču Manhattana, in z množicami deli 48 minut vožnje do Freeporta. Od tam bi ga avtobus peljal na drugo stran mostu, ki povezuje Long Island z otokom Jones Beach, ki je komaj kaj več kot 16 kilometrov dolga naplavina peska, kot dolga tanka črta s čopičem, ki vsako leto sprejme do šest milijonov newyorških teles, pripravljenih na praženje s pogledom na Atlantik. Če pa bi vztrajal, da gre z avtom, bi ga moral opozoriti na nelagodje, ki ga vzbudi misel na 15 tisoč parkirnih mest, zlasti, če so zasedena.


Naji: »V Iranu je hiphop oblika boja.«

Miha Blažič N’toko

Naji je iranski hiphoper, ki trenutno kot prosilec za mednarodno zaščito živi v Ljubljani. Preganjan zaradi svojih besedil, v katerih kritizira iranske oblasti, njihovo avtoritativnost in spreženost z islamskimi postavami, je bil prisiljen zapustiti državo. Svojo glasbo pod umetniškim imenom širi preko spleta, kjer ga spremlja nekaj stotisoč sledilcev. Do sedaj je posnel sedem albumov, aktivno pa je vključen tudi v slovenske hiphoperske kroge. Prav tako sodeluje pri upravljanju samoorganiziranega prostora Second Home v Rogu in izvedbi glasbenih delavnic ter deluje v DIY studiu. V intervjuju pripoveduje o svojem življenju, Iranu, glasbi, ki jo ustvarja, Sloveniji in prtljagi, ki jo s sabo prinese begunstvo.


Danilu Slivniku v spomin

Luka Lisjak

(Besedilo je nastalo pred petimi leti, 6. 1. 2012, nato je bilo v spremenjeni verziji objavljeno v reviji Razpotja; ob peti obletnici Slivnikove smrti ga ponovno objavljamo)

mav•er•ick, n.
1. An unbranded range animal, especially a calf that has become separated from its mother, traditionally considered the property of the first person who brands it.
2. One that refuses to abide by the dictates of or resists adherence to a group; a dissenter.
adj.
Being independent in thought and action or exhibiting such independence.

 

Na svete tri kralje se je v Ljubljani s strelom v glavo ubil moški poznih srednjih let. Tragična novica, ki pa si ne bi prislužila kaj več od krajše omembe v rubriki »Črna kronika«, če ne bi šlo za enega najpomembnejših slovenskih publicistov zadnjih dveh desetletij.


Problematičnost evropskih migracijskih politik in območja sivine, ki jih ustvarjajo

Beja Protner

Ko govorimo o Evropski uniji in mejah, največkrat slišimo pripoved o odpiranju meja med državami članicami in o poenostavljenem gibanju ljudi. Vendar pa ima ta zgodba še drugo plat, ki jo državljani evropskih držav, ki uživamo ugodnosti razširjajoče se skupnosti, pogosto pozabljamo. Mnogi avtorji opozarjajo, da se hkrati z odpiranjem meja znotraj Evropske unije njene zunanje meje zaostrujejo, zato nekateri govorijo o Evropi kot »trdnjavi«, ki s pomočjo strogih migracijskih politik svoja vrata zapira migrantom iz tako imenovanih »tretjih držav«. Pri tem imamo opravka s hierarhizacijo državljanstev oziroma biopolitično klasifikacijo izvora ljudi na svetovni ravni.


Spominski in kritični zapis o Edvardu Kocbeku

Vinko Ošlak

Je res že 30 let tega, kar sva z dr. Andrejem Capudrom stala med množico, ki se je na Žalah, kakor se je pač mogla, poslovila od profesorja, pesnika, urednika, partizana, politika in političnega disidenta Edvarda Kocbeka? In se skoraj malo jezila na starejšega prijatelja prof. Alojza Rebulo, ki je bil bliže pripravljeni jami, pa potem ni govoril, kakor sva mislila, da bo. Andrej se je pošalil na račun ravsanja med obema verskima znamenjema: križem rimskega katolicizma in zvezdo slovensko-jugoslovanske sekte komunizma.

Zakaj pravim »poslovila, kakor se je pač mogla«? Pogreb kajpada ni bil svoboden zbor resnično žalujočih, začenši z družino in potem s tistimi prijatelji in privrženci, ki smo se tudi javno postavili na Kocbekovo stran, ko je vsa Slovenija organizirano pljuvala po njem, ampak je bil od komunistične države in jugoslovanske vojske dopuščeno diskretno spremljanje protokola, ki je bil povsem v rokah oblasti.


»Ni prostora za starce« Smo se nehote znašli v tem filmu?

Pia Fekonja

Hiša, ki jo kot v vsem dobro poznanem stereotipu obdaja bela ograja. Na dovozu parkiran nov športni terenec. Velik bazen, ki v sopari avgustovskih dni omogoča hlajenje razgretih teles. Pozitivna finančna bilanca. Kariera, ki bi si je želel vsak vsaj približno motiviran posameznik. Življenje, obogateno s počitnicami v eksotičnih letoviščih, ljubečim partnerjem in domala popolnimi potomci. Fasada vsesplošne harmonije, predmet sosedske zavisti. Cena, ki jo je potrebno plačati v zameno za omenjene dobrine so neprespane noči, prezahtevni nadrejeni in računi, ki jih je konec meseca hočeš nočeš treba plačati. Dobro gre z roko v roki s slabim, a vendarle nihče ne pomisli, da to dobro v kakšnem trenutku ne odtehta spremljajočih nevšečnosti.


Napačna zgodba. Štirideset let od primera Pasolini

Francesco Condello

È una storia di periferia, è una storia da una botta e via, è una storia sconclusionata, una storia sbagliata. Una spiaggia ai piedi del letto, stazione Termini ai piedi del cuore, una notte un po’ concitata, una notte sbagliata.

To je zgodba predmestnega življenja, zgodba enonočnega poželenja, zgodba, ki je temačna, zgodba napačna. Plaža ob vznožju postelje, postaja Termini ob vznožju srca, noč, nekoliko zvijačna, noč napačna. (Fabrizio De Andrè in Massimo Bubola, Napačna zgodba; pesem, posvečena Pasoliniju)

Poldruga ura ponoči med 1. in 2. novembrom 1975. Patrulja orožnikov opravlja rutinski pregled na cesti, ki vodi vzdolž nabrežja v obmorskem kopališču Ostia nedaleč od Rima.