Spominski in kritični zapis o Edvardu Kocbeku

Vinko Ošlak

Je res že 30 let tega, kar sva z dr. Andrejem Capudrom stala med množico, ki se je na Žalah, kakor se je pač mogla, poslovila od profesorja, pesnika, urednika, partizana, politika in političnega disidenta Edvarda Kocbeka? In se skoraj malo jezila na starejšega prijatelja prof. Alojza Rebulo, ki je bil bliže pripravljeni jami, pa potem ni govoril, kakor sva mislila, da bo. Andrej se je pošalil na račun ravsanja med obema verskima znamenjema: križem rimskega katolicizma in zvezdo slovensko-jugoslovanske sekte komunizma.

Zakaj pravim »poslovila, kakor se je pač mogla«? Pogreb kajpada ni bil svoboden zbor resnično žalujočih, začenši z družino in potem s tistimi prijatelji in privrženci, ki smo se tudi javno postavili na Kocbekovo stran, ko je vsa Slovenija organizirano pljuvala po njem, ampak je bil od komunistične države in jugoslovanske vojske dopuščeno diskretno spremljanje protokola, ki je bil povsem v rokah oblasti.


»Ni prostora za starce« Smo se nehote znašli v tem filmu?

Pia Fekonja

Hiša, ki jo kot v vsem dobro poznanem stereotipu obdaja bela ograja. Na dovozu parkiran nov športni terenec. Velik bazen, ki v sopari avgustovskih dni omogoča hlajenje razgretih teles. Pozitivna finančna bilanca. Kariera, ki bi si je želel vsak vsaj približno motiviran posameznik. Življenje, obogateno s počitnicami v eksotičnih letoviščih, ljubečim partnerjem in domala popolnimi potomci. Fasada vsesplošne harmonije, predmet sosedske zavisti. Cena, ki jo je potrebno plačati v zameno za omenjene dobrine so neprespane noči, prezahtevni nadrejeni in računi, ki jih je konec meseca hočeš nočeš treba plačati. Dobro gre z roko v roki s slabim, a vendarle nihče ne pomisli, da to dobro v kakšnem trenutku ne odtehta spremljajočih nevšečnosti.


Napačna zgodba. Štirideset let od primera Pasolini

Francesco Condello

È una storia di periferia, è una storia da una botta e via, è una storia sconclusionata, una storia sbagliata. Una spiaggia ai piedi del letto, stazione Termini ai piedi del cuore, una notte un po’ concitata, una notte sbagliata.

To je zgodba predmestnega življenja, zgodba enonočnega poželenja, zgodba, ki je temačna, zgodba napačna. Plaža ob vznožju postelje, postaja Termini ob vznožju srca, noč, nekoliko zvijačna, noč napačna. (Fabrizio De Andrè in Massimo Bubola, Napačna zgodba; pesem, posvečena Pasoliniju)

Poldruga ura ponoči med 1. in 2. novembrom 1975. Patrulja orožnikov opravlja rutinski pregled na cesti, ki vodi vzdolž nabrežja v obmorskem kopališču Ostia nedaleč od Rima.


Fabiani in Solkan

Tomaž Vuga

Mineva 100 let od začetka I. svetovne vojne, ki je Solkan spremenila v ruševine, ga za vekomaj izmaličila in izbrisala njegovo razpoznavno podobo primorskega naselja z ozkimi ulicami, krožno zazidavo okrog cerkve na griču, utesnjenimi hišami, ki so stanovalce silile, da so se zvečer zbirali pred njimi, na ulici, skupaj večerjali, klepetali, prenašali novice, opravljali, ….

Za arhitekta in urbanista Maksa Fabianija je bil Solkan po vsej verjetnosti le eno od množice goriških porušenih naselij, ki jih je bilo treba obnoviti, jim povrniti življenje, hkrati pa ta proces izkoristiti za njihovo posodobitev, usposabljanje za izzive modernega življenja, kot si ga je vizionarsko zamišljal.


Preprečevanje korupcije v Romuniji

Răzvan Dumitru

Ekonomsko ozadje diskurza o preprečevanju korupcije

Po razpadu socialističnega sistema je bila v Romuniji uvedena posebna vrsta politične ekonomije, takšna, v kateri so meje med politiko in ekonomijo zabrisane. V 90. letih prejšnjega stoletja so poslovneži, ki so bili dobro povezani s politično elito, privatizirali najvrednejše dobrine socialistične ekonomije in tako obogateli.

Po letu 2000 je s pomočjo politikov, ki so bili pripravljeni odpreti državo za zahodne politične interese, v Romunijo vstopil zahodni kapital. Vlada, ki jo je takrat vodila Socialdemokratska stranka (Partidul Social Democrat – PSD) z Adrianom Năstasejem na čelu, je naglo privatizirala nekatere od preostalih državnih podjetij, ki so jih sedaj prevzela podjetja s sedeži v Evropi in tudi Rusiji, hkrati pa je podpisala pogodbe z različnimi ameriškimi in evropskimi izvajalci.


Dober jezik in slabe besede

Aljoša Kravanja

Glosa pomeni govorico in naj bo ta glosa o govorici. Zaradi zakonskega predloga, ki bi omogočal širšo rabo tujih jezikov v visokem šolstvu, se je letos znova sprožila razprava o slovenščini in znanosti. Če povzamem: mnoge skrbi za usodo slovenskega jezika na univerzi. Materinščino ogrožajo angloimperializem, privatizacija in neoliberalizem, ki so za naš jezik tako škodljivi procesi, da jih lahko izrazimo le s tujkami. Za ta kvarni vpliv naj bi bila še posebej dovzetna humanistika. Zgodovinopisje, na primer, ali literatura se gibljeta v miljeju smisla, čigar osnova je jezikovna senzibilnost, ki jo lahko priskrbi samo materni jezik.


Oglej, zibelka kulture. Od Karla Von Lanckoronskega do Maksa Fabianija

Diego Kuzmin

V Nacionalnem arheološkem muzeju v Ogleju hranijo nekatera grafična dela Maksa Fabianija, ki so vezana na ureditev trga Piazza del Capitolo in jih lahko umestimo v obdobje finis Austriae. Takrat je habsburška uprava posebno pozornost posvečala monumentom in arhitekturam iz preteklosti, da bi tako vzpostavila kulturno svetovljanstvo. Skozi njega se je namreč v času zatona podonavske monarhije izražala nadnacionalna ideja. Če sledimo besedam Claudia Magrisa iz njegovega dela Il Mito asburgico nella letteratura austriaca moderna, je bil to »eden izmed poskusov civilizacije devetnajstega stoletja, da se reši pred izbruhom nacionalizma«.


Svoboda, nasilje, tragedija. Ob 85-letnici bazoviških žrtev

Raoul Pupo

Bazovica, 1930. Vasica v tržaški občini, katere ime se je zapisalo v zgodovinski spomin dveh narodov, slovenskega in italijanske­ga. Pred oseminpetdesetimi leti je tam strelni vod črnosrajčni­kov izvršil smrtne obsodbe, ki jih je nekaj ur pred tem izreklo posebno sodišče za državno varnost (Tribunale speciale per la sicurezza dello Stato), ki se je v ta namen prvič, a ne zadnjič, iz Rima preselilo v Trst.

Navsezadnje je poleg dveh velikih procesov leta 1930 in 1941 isto sodišče izreklo tudi druge stroge obsodbe slovenskim in hrvaških antifašistom. Posebno sodišče, politični organ režima, je imelo na vzhodni meji specifično funkcijo represivnega orodja v podporo politiki raznarodovanja: politike – kot so že takrat ugotavljali itali­janski antifašisti iz gibanja Giustizia e Libertà (Pravica in svoboda) –, ki se je lahko izvajala le s pomočjo ustrahovanja in krutosti.