Vzhod (odlomek)

Andrzej Stasiuk

Skednja ni več, sadovnjak pa je posekan. Nekoč je s senco ščitil dom. Zdaj se vetrovi zaganjajo s treh strani sveta in udarjajo ob lesene stene. Zlasti z vzhoda, iznad reke. Pihajo od ravnic na drugem bregu, drsijo po rečnem toku in se vzpenjajo na višje ravnice na drugi strani. Vzhodna stena jih ne more več zadržati. Vdrejo v notranjost, do dveh izb, ki se jih je uporabljalo le, ko so prihajali gosti. Ni več sadovnjaka, ni več razprostrtih jablan, ki so zadrževale silo vetra, dom pa varovale pred hladom in vročino.

Tla so se vdrla. V notranjosti se zadržuje mrzel zrak. Vlaga vstopa v les in ga spreminja v rdečkast prah. Skednja ni in odpira se razgled na jug, na polja, na hoste topolov, v globino pokrajine.


Mi nismo to, kar naj bi bili. Smisel in nihilizem v filmu Se7em Davida Fincherja

Stephen Mulhall

Zelo me veseli, da bodo te vrstice, s katerimi bi rad obeležil 20. obletnico premiere Fincherjevega filma Se7em, objavljene v slovenskem prevodu. Obletnica ni pomembna samo zato, ker je film inherentno zanimiv, ampak tudi zato, ker zaznamuje preporod Fincherjeve režiserske kariere, ki se je začela z nesrečno izkušnjo prvenca, tretjega dela Osmega potnika. Gre za začetek nove serije velikih kinematografskih del, ki zavzamejo in izkoristijo hollywoodska sredstva, da bi z njimi dosegla subverziven učinek; vsako od njih na svoj lasten način zajame in upodobi močne transgresivne impulze.

Odziv na film sem spisal pred kakšnimi petnajstimi leti, in sicer zato, da bi pustil odprto možnost za njegovo filozofsko branje; da bi lahko torej filozofi tudi film mislili na svoj, filozofski način.


Bitka češenj. Hannah Arendt. Günther Anders. Mišljenje v dialogu.

Igor Bijuklič

Nedavno so pri nemški založbi C.H. Beck prvič izdali spomine Güntherja Andersa z odlično uvodno besedo Christiana Driesa. Gre za fragmente njegovih zapiskov iz berlinskih let, ki so nastajali v času skupnega življenja s Hannah Arendt, natančneje od nujne poroke leta 1929 do 1933, ko ju loči emigracija pred nacizmom. Po njeni smrti leta 1975 Anders prvič pregleda te zapiske, leta 1985 jih dokonča in kot taki ostanejo v njegovem osebnem arhivu, dokler niso objavljeni 20 let po njegovi smrti pod naslovom: Die Kirschenschlacht. Dialoge mit Hannah Arendt (2012). Bitka češenj, kot bi lahko poslovenili delo, istega leta izide še v italijanskem prevodu, kjer založnik po navdihu zamenja podnaslov z »La mia storia d’amore con Hannah Arendt«.


»Nov jezik na mestu stare rane.« Ob prvi obletnici smrti Aleša Debeljaka

Danijela Tamše

 

Nekega četrtkovega popoldneva smo s prijatelji sedeli v lokalu na obrobju ljubljanskega mestnega središča. Premlevali smo drobce vsakdana in modrovali o življenju; pripovedovali smo si o tistih peripetijah, ki jim vrednost daje prav pripravljenost drugega, da jih posluša. Šlo je za eno tradicionalnih srečanj majhne skupine kulturologov naše generacije, ki kljub končanju študija nikoli ni prekinila skupnih pohajkovanj po miselnih krajinah. Med priporočili novih vrst in proizvajalcev piva, anekdotami o frfotavi sodelavki in nevrotičnemu sodelavcu ter jeremijado zaradi neskončnih ur, preživetih ob pisanju razpisov, je nekdo omenil tudi strašljivo nesrečo, ki se je tistega dne pripetila na gorenjski avtocesti.


Timothy Snyder: »Ljudje znamo dobro lagati in dobro znamo ubijati. Zelo težko pa priznamo, da smo ubijali zaradi laži.«

Intervju: Luka Lisjak Gabrijelčič

»Vsak nemški zgodovinar holokavsta bi si lahko ponoči nadel slušalke in se v šestih tednih naučil jidiš,« pikro pripomni Timothy Snyder, eden vodilnih zgodovinarjev evropskega 20. stoletja. Sediva v atriju dunajskega Inštituta za humanistične vede (IWM), kjer sloviti ameriški učenjak in javni intelektualec gostuje kot raziskovalec. »Koliko jih je to storilo? Ne bom rekel nihče, a strašljivo malo. Da o slovanskih in baltskih jezikih niti ne govorim.« Snyder, ki obvlada slab ducat jezikov, meri na problem virov. Holokavst, pravi, je ključni del evropske, ne le nemške zgodovine: njegova raziskava zato zahteva transnacionalen pristop.


»Ne pustite, da vam pesniki lažejo.« Misli o Trumpu

Marko-Luka Zubčić

 

Sobivanje znotraj moralnih pravil je velika človekova prednost; moralno zrela oseba ne zavrne podjetja sobivanja, čeravno ta ne ustreza njegovi lastni sporni sodbi o tem, kaj je najbolje.

Gerald Gaus

.

V zadnjih letih sem začel gojiti smešno navado, da na svojem Facebook profilu ob koncu leta objavim povezavo, ki bi lahko predstavljala zanimivo misel za prihajajoče leto. Te delno igrive »prerokbe«, delno pa šaljive metafizične novoletne zaobljube so nepomembne alternative albumom leta ali drugim objavam ob koncu leta, namenjene lastni zabavi. Večinoma zanimajo le mene.

Ob koncu leta 2015 sem objavil znan video, v katerem Björk opisuje, kako televizija deluje kot stroj in opozarja na »pesnike«, ki bi vam utegnili neodgovorno vzbujati strah pred televizijo kot strojem.


Množica, poljubnost, red sveta. Štiri slike iz New Yorka

Jordi Graupera

Če bi Alexis de Tocqueville hotel Demokracijo v Ameriki napisati danes, namesto leta 1831, bi ga poslal na Jones Beach. Predlagal bi mu, naj vzame vlak na Penn Station, v središču Manhattana, in z množicami deli 48 minut vožnje do Freeporta. Od tam bi ga avtobus peljal na drugo stran mostu, ki povezuje Long Island z otokom Jones Beach, ki je komaj kaj več kot 16 kilometrov dolga naplavina peska, kot dolga tanka črta s čopičem, ki vsako leto sprejme do šest milijonov newyorških teles, pripravljenih na praženje s pogledom na Atlantik. Če pa bi vztrajal, da gre z avtom, bi ga moral opozoriti na nelagodje, ki ga vzbudi misel na 15 tisoč parkirnih mest, zlasti, če so zasedena.


Naji: »V Iranu je hiphop oblika boja.«

Miha Blažič N’toko

Naji je iranski hiphoper, ki trenutno kot prosilec za mednarodno zaščito živi v Ljubljani. Preganjan zaradi svojih besedil, v katerih kritizira iranske oblasti, njihovo avtoritativnost in spreženost z islamskimi postavami, je bil prisiljen zapustiti državo. Svojo glasbo pod umetniškim imenom širi preko spleta, kjer ga spremlja nekaj stotisoč sledilcev. Do sedaj je posnel sedem albumov, aktivno pa je vključen tudi v slovenske hiphoperske kroge. Prav tako sodeluje pri upravljanju samoorganiziranega prostora Second Home v Rogu in izvedbi glasbenih delavnic ter deluje v DIY studiu. V intervjuju pripoveduje o svojem življenju, Iranu, glasbi, ki jo ustvarja, Sloveniji in prtljagi, ki jo s sabo prinese begunstvo.