»Ko se daviš, pomaga še več hrane.« Basen o idiotih v težavnem času

Ilustracija: Matija Medved

Marko-Luka Zubčić

Martina Shorta imajo nekateri za nevljudnega in krutega burkača, za neznosnega strica, obsedenega z norčijami. Za druge spada v plemstvo komedije. Njegov lik Jiminy Glick je še posebej pretiran, žaljiv in plitek; Short ga je uporabljal pri intervjujih z raznimi zvezdniki. V nekem prizoru se Jiminy baše s krofi in se z njimi že skorajda davi. »Ko se daviš,«, opozori, »pomaga še več hrane.«

Jiminy Glick je idiot in zato je dober začetek te basni.

Za Jiminyja Glicka ni nobene prihodnosti v smislu, da bi znal narediti kakšno stvar. Obtičal je v žalostnem stanju; ne more doseči višje stopnje krepostnega ali spodobnega življenja, saj je samovšečen in zloben; razumeti ne more niti najosnovnejših nalog ali temeljnih gest družbene interakcije.


Visoka kronika

Danijela Tamše

Živimo v družbi, za katero se zdi, da je neoliberalizem prodrl v vse njene pore in da ni več heterotopij, kjer bi lahko brez predsodkov srečali Drugega in kjer skoraj ne znamo več ustvariti zapisa brez vseh do zdaj uporabljenih velikih in dozdevno kritičnih besed, v katerem ne bi bili zaskrbljeni zaradi česarkoli že.

Razen včasih, tam nekje na Štoru ali Konju ali Javorjevem vrhu.

Priznam, kot mladostnica nisem imela rada hribov. Morda sem jih celo sovražila. V gimnaziji je bil vsako leto eden od obveznih športnih dni pohod v hribe. Če si ravno takrat »zbolel«, je bil organiziran nadomesten. In še eden. Krožila je govorica, da lahko brez opravljenega pohoda padeš letnik; verjetno ni bilo res, je bila pa učinkovita grožnja.


Migracija idej

Aljoša Kravanja

Od brexita in Trumpove zmage se je zgodilo kar nekaj sprememb glede tega, kako razmišljamo o povezavi med politiko in idejami.

Znova se je pojavilo prepričanje, da imajo ideje v politiki eksplozivno moč. Običajno se tudi dodaja, da imajo še posebej eksplozivno moč laži – resnične informacije pa naj bi vodile v slogo.

Uveljavila se je tudi zamisel, da obstajajo braniki resnice, njeni garanti, ti poroki pa naj bi bili uveljavljeni mediji, tradicionalne stranke in nosilci strokovne vednosti.

Sile, ki so pripeljale do izvolitve Trumpa in odločitve za brexit, naj bi načenjale te institucije. Z eno besedo, povzročile naj bi erozijo zaupanja.

Toda ta diskusija ima neko zanimivo zgodovinsko povezavo.


Vabilo k pisanju za 36. številko Razpotij: MESTO

UREDNIŠTVO

Premikanje prebivalstva iz podeželja v mesta skozi celoten novi vek in še danes navadno razumemo kot kazalnik gospodarskega in družbenega napredka. Toda: ali je sodobno mesto zares samoumevni naslednik srednjeveških samoupravnih obrtniških naselbin in utrjenih skupnosti? Ali pa gre prej za infrastrukturne in gospodarske koncentracije, ki jih s starosvetnimi mesti veže kvečjemu samo njihov kraj, njihovo mesto? Je urbanost še stvar prostorske kontinuitete, ali pa je urbana mreža z razvojem informacijske tehnologije, delitvene ekonomije in nižanjem cen letalskega prevoza postala lastnost, ki ni več vezana na določen relativno natančno omejen in obvladljiv kraj?


Ozir(anje) na 1983

Joachim von Puttkamer

Novembra 1983 je Milan Kundera objavil svoj znani esej z naslovom Tragedija srednje Evrope. V njem je spregovoril o Madžarski, Češkoslovaški in Poljski kot pozabljenih vzhodnih mejah Evrope, »un occident kidnappé« (»ugrabljeni zahod«, op. prev.), kot je pisalo v francoskem izvirniku. Danes se ta esej bere kot odmev nekih davnih časov, ko se je sovjetska moč zdela še trdno vkopana vzdolž Visle, Labe in Donave, Zahod pa je že zdavnaj pristal na železno zaveso, ki je takrat delila Evropo že skoraj štiri desetletja. Kundera se je zavzel za drugačno delitev Evrope: med katolištvom in pravoslavjem, med individualizmom in kreativnostjo Zahoda ter njegovo radikalno negacijo v ruski totalitarni družbi na Vzhodu.


Razpotja 35: Zvok

Kolaž: Klavdija Jeršinovec

Uredništvo

UVODNIK

Katarzičnost zvoka
Zvok je povsod okoli nas, če si to želimo ali ne. V sodobnem, hitrem načinu življenja v naše slušno polje vsakodnevno zaidejo najrazličnejši zvoki – od hrupov prometa do glasbe na radiu, od brnenja naprav do človeškega govora. Živimo v dobi hiperprodukcije, v dobi s preveč (namesto dovolj) informacijami. Vsi nam hočejo kaj povedati. Ampak kaj sploh slišimo nakoncu, po vsem tem poslušanju? Kakonaj posameznik izbira med tem, kaj je vredno slišati – in ali sploh lahko izbira?
To prenasičenost z informacijami lepo ponazori eksperimentalni film režiserja Godfreya Reggia Koyaanisqatsi, za katerega je glasbo ustvaril Philip Glass.


Katalonija: ne gre za neodvisnost, ampak za demokracijo

Manuel Castells

Poseg španske vlade v katalonske institucije je napad na demokracijo, ki v Evropski uniji nima precedensov. Ustvaril je globok razkol med Španijo in Katalonijo, ki ga bo težko zaceliti brez brezpogojnega dialoga, ki pa ga premier Mariano Rajoy vztrajno zavrača. K sreči so Katalonci zelo miroljubni ljudje in nasilja z njihove strani ne bo. Toda trenutni položaj je mogoče vzdrževati le v pogojih izrednega stanja, ob množični prisotnosti španske policije v Kataloniji.

Za razumevanje katalonske krize je treba imeti pred očmi dve dejstvi. Prvič, to, kar zahtevajo katalonski ljudje in institucije, je pravica, da bi izvedli referendum o neodvisnosti – podobno kot so ga izvedli na Škotskem in dvakrat v Quebecu.


Temni Marx akceleracionizma

Aljaž Zupančič

Eno najnedavnejših oživitev Marxove misli predstavlja miselni tok s težko izgovorljivim imenom akceleracionizem. Ker gre pri njem za nadvse heterogen pojav, se bom pri predstavitvi omejil na neko določeno potezo, za katero verjamem, da je bistvena. Pri tem bom zagovarjal stališče, da ima ta poteza akceleracionizma svoje poreklo v Marxovi kritiki politične ekonomije, pri čemer pa pozornost vzbuja dejstvo, da je prav to marksistično jedro akceleracionizma razlog za ogorčenje, ki ga je ta miselni tok ob svojem pojavu požel s strani teoretske levice. Povedano zaostreno: pokazati želim, kako je akceleracionizem razkril in poudaril določeno plat Marxovega dela, ki je za levico naravnost travmatična, ob tem, da je – in kar je še huje – ta plat osrednjega pomena tudi za samega Marxa.