Španska državljanska vojna, 80 let kasneje

Julián Casanova

V začetnih mesecih leta 1936 je bila španska družba močno fragmentirana. Med različnimi stranmi je vladalo nelagodje in kakor povsod v Evropi, morda z izjemo Velike Britanije, se je krepilo zavračanje liberalne demokracije v prid avtoritarizma. A nič od tega ni nujno vodilo do državljanske vojne. Ta se je začela, ker je vojaška vstaja proti republiki spodkopala sposobnost države in republikanske vlade, da bi vzdrževala red. Razdeljenost vojske in varnostnih sil je preprečila zmago vojaških upornikov in jim prekrižala načrte pri uresničitvi njihovega glavnega cilja: hitrega prevzema oblasti. Toda z oslabitvijo vladne moči pri vzdrževanju reda se je državni udar pretvoril v nenadzorovano nasilje brez primere, ki sta ga izvajali obe strani – tako uporniki kot nasprotniki državnega udara.


Zarota abstraktne rase duha

Sašo Furlan

Pred dobrim letom je eskalacija konflikta med Hamasom in izraelsko vojsko privedla do vnovičnega vojaškega spopada, v katerem je umrlo 2.200 Palestincev, od tega več kot 1.400 civilistov. Agresija Izraelskih obrambnih sil v Gazi je povsod po svetu spodbudila ostre in jezne, čustveno nabite odzive. Na eni strani je šlo za utemeljene obsodbe izraelske vlade in vojske zaradi dolgoletnega militantnega ekspanzionizma na palestinskem ozemlju in izrazito rasističnih politik do tamkajšnjih muslimanov in Arabcev. Toda po drugi strani smo bili priča tudi vse prej kot utemeljenim izbruhom sovraštva do Judov.

V Franciji in Nemčiji je tako prišlo do napadov na sinagoge in shodov, na katerih so protestniki vzlikali gesla »v podporo Palestincem«, kot so »La mort aux Juifs« (»Smrt Židom!«) ali »Hamas Hamas, Juden ins Gas« (»Hamas, Hamas, Jude v plinske celice!«).


Gaziel, novinar v srcu Balkana

Joan Safont

Španski novinar Manuel Brunet, doma iz katalonskega Vica in ustanovitelj vplivne revije Mirador, je po koncu obeh svetovnih vojn v memoarju La paz vista desde Londres (Mir, viden iz Londona) takole zapisal o svojem kolegu Carlesu Sentísu:

»Prejšnje stoletje – ki se je zaključilo leta 1914 – nam je zapustilo kroniko svoje dobe v obliki velikih romanov, ki so nastali v tem obdobju. Kronika naše dobe, ki jo veliko manj zaznamujeta fantastika in jalova sentimentalnost, bo verjetno nastala v obliki velikih novinarskih reportaž in memoarjev. (…) Ne verjamem, da nam bosta ti dve vojni zapustili knjigo, kot je Tolstojeva Vojna in mir.


Gorica ob stoletnici – osvojitve ali osvoboditve?

Renato Podbersič, ml.

Kot goriški zgodovinar ob besedi »Gorica« ne pomislim najprej na grobnico francoskega kralja Karla X. iz rodbine Burbonov, ki leži – kot edini francoski monarh, pokopan izven Francije – v kripti pod frančiškanskim samostanom na Kostanjevici, ki se vzpenja nad mestom. Niti se mi spomin ne ustavi ob podobi čudovitega habsburškega mesteca, ki se je po zaslugi blage sredozemske klime, bližine Jadranskega morja in ugodbe prometne lege spremenilo v pravi sanatorij na prostem, kjer so si bogate avstrijske družine, skupaj z drugimi imenitnimi gosti iz cele Evrope, v času belle époque utrjevale šibko zdravje. Prav zemljepisna lega, ta blagoslov mesta, je pred stoletjem postala njegovo preklestvo.


“Šah ni tip igre, ki jo igrajo diktatorji.” Intervju z Garijem Kasparovom

V New Yorku se je z Garijem Kasparovom pogovarjal Luka Lisjak Gabrijelčič.

 

Malo je sogovornikov, pri katerih vljudnostni kliše, »da ga ni treba posebej predstavljati«, dejansko drži. Gari Kasparov je eden od njih. Če ne prej, je zaslovel kot predstavnik človeškega uma v boju proti umetni inteligenci: leta 1996 je proti računalniku Deep Blue odigral šest partij – trikrat je zmagal, dvakrat remiziral in enkrat izgubil. Naslednje leto je po treh remijih izgubil zadnjo partijo proti izboljšani različici računalnika. Vseeno je obveljal za najuspešnejšega šahista vseh časov: sloves si je priboril že v osemdesetih, ko so njegovi spopadi s sodržavljanom Karpovom verjetno predstavljali trenutek najbolj množične priljubljenosti šaha v zgodovini igre.


Življenje v času avtoritarizma – o stanju civilne družbe v Rusiji

Evgenij Beljakov

Medtem ko so bile februarja 2014 oči svetovne javnosti uprte v bleščečo zaključno slovesnost dotlej najdražjih olimpijskih iger v zgodovini, so se nedaleč od mesta Soči odvijali povsem drugačni dogodki. Nekaj mesecev trajajoči pat položaj na Trgu neodvisnosti v središču Kijeva, znanem tudi kot Majdan, ki je dotlej potekal relativno mirno, se je sprevrgel v tragičen in nasilen obračun. Dan pred zaključno slovesnostjo zimskih olimpijskih iger v Sočiju je več ukrajinskih športnikov sporočilo, da na igrah zaradi nasilnih spopadov v Kijevu in iz solidarnosti s protestniki ne bodo več sodelovali. Ko so v svetovno javnost prišle novice o razsežnosti tragedije na Majdanu – v dveh dneh spopadov v središču Kijeva je bilo ubitih več deset ljudi –, sta tako Rusija kot Ukrajina vstopili v novo obdobje.


“Chess is not the type of game dictators play.” An interview with Garry Kasparov

Luka Lisjak Gabrijelčič interviews Garry Kasparov in New York.

Mr. Kasparov, you live in New York, in what you once described as a “self-imposed exile”. Do you think of yourself as an émigré?

I’m not sure if my exile is self-imposed, since staying in Russia would have been … not safe, to use a euphemism. This was not my first choice: it was a forced decision. However, my situation is clearly different from old-style émigrés. I can follow what is happening back home, I talk to my mother and friends via Skype, but I have no physical opportunity to go back. To be exact: I can go back, but I might as well buy a one-way ticket, since I would most probably not be able to return to New York.


Čas skrajnosti – za srednjeevropski pogled

Andraž Kovač

 

Ena izmed vročih političnih tem na Slovenskem je t. i. narodna sprava. Prisotna je v vsakodnevni politični diskusiji, na površje pa še zlasti silovito privre ob vsaki okrogli obletnici, povezani z drugo svetovno vojno – in letošnjo pomlad se spominjamo 75-letnice napada na Jugoslavijo in ustanovitve Protiimperialistične oziroma Osvobodilne fronte. Glavna težava pojma narodne sprave, kakor smo se ga navadili razumeti v zadnjih desetletjih, je, da zorni kot diskusije, in z njo naše historične perspektive, zoži na preprosto dihotomijo partizani proti domobrancem, osvoboditelji proti kolaborantom oziroma revolucija proti kontarevoluciji.