Kako sem postal Čehoslovak

Mikola Rjabčuk

 

Poletne počitnice smo vsako leto preživljali v improvizirani počitniški hiši; dovolj veliki, s štirimi sobami in ločenima vhodoma. Bila je to hiša našega starega očeta in matere, v okolici Lucka. Tam nas je bilo veliko: moj brat in oče, moji bratranci, njihovi starši ter seveda dedek in babica, ki sta invazijo stoično prenašala in se je celo iskreno veselila. Dnevi so bili dolgi in sončni in življenje brezoblačno. Uživali smo v brezskrbnosti, se zalagali z njo za celo življenje, plavali v reki, lovili ribe, tekali za žogo, plezali po drevesih in si do poznih nočnih ur ob ognjišču s pečenim krompirjem pripovedovali srhljive zgodbe.


Nasilje ali duhovni zakon? Šerija in intelektualna zgodovina islama

Sami Al-Daghistani

 

Islamski učenjaki in zahodni orientalisti so šerijo velikokrat napačno razumeli. Da bi zares poznali in razumeli šeriat, moramo proučiti njegovo zgodovino in notranjo dinamiko ter poiskati aplikacije in spodrsljaje tega, kar imenujemo islamsko pravo. To je danes za mnoge sporen koncept, ki pa velja v islamski tradiciji za srčiko pravnega in teološkega diskurza.

 

Kaj je pravzaprav šerija oz. islamsko pravo?

Najprej osnovna definicija. Šeriat je tradicionalni prevod za »Allahov zakon«. Beseda šerija sodi v tradicijo predaje (Hadis) in se v Koranu ne pojavlja – tam se uporablja izraz šir’a, kar pomeni pot proti vodi.


»Industrijska duhovnost«: arhitekturne revolucije in politične konservacije v obdobju med obema svetovnima vojnama

Jure Ramšak

 

»Ornament ni več naravni produkt naše kulture; je znak bodisi nazadnjaštva bodisi degeneracije«, je leta 1908 v svojem eseju Ornament in zločin (Ornament und Verbrechen) zapisal avstrijsko-češki arhitekt Adolf Loos in s tem opravil ne le z estetiko na Dunaju ga obkrožujoče secesije, ampak načel samo moralno podstat včerajšnjega sveta. Ko je ta kmalu za tem utonil v prvi svetovni vojni, je bilo videti, da je za arhitekte in njim šele pred kratkim pridružene predstavnike nove stroke – urbanizma, nastopil čas, da za človeka jutrišnjega sveta ustvarijo popolnoma nov prostor za bivanje, zgrajen iz golih sten in brez dekoracij, a neskončno bolj prilagojen življenju v bistveno drugačnih pogojih.


Max Fabiani – Dunajska leta

Boris Podrecca

Leta 1952, v starosti sedeminosemdeset let, je Max Fabiani prejel častni doktorat takratne Tehniške visoke šole na Dunaju. Ob priložnosti je ostal par dni v mestu, v katerem je skoraj polovico stoletja preživel kot eden najprepoznavnejših, a tudi eden težavnejših arhitekov. Presenečenemu predsedniku Körnerju, ki je od častitljivega slavljenca pričakoval nostalgični pogled nazaj, je Fabiani v svojem govoru, zabeleženem leta 1958, začrtal v prihodnost usmerjeni program za Alpsko republiko. Med drugim naj bi Dunaj sledil primeru manjših avstrijskih mest in privzel pregleden sistem vzporednih ulic, tangentnih ulic in trgov.


Alžirke, državljanstvo in družinska zakonodaja

Aleš Skornšek-Pleš

Upor Alžirk med narodno osvobodilnim bojem se je dogajal na dveh frontah: istočasno kot upor proti francoski kolonialni okupaciji in proti restriktivnemu razpoloženju v tradicionalni alžirski družbi. Ženske so bile aktivna sila revolucije. Položaj žensk kot aktivistk med vojnim obdobjem ne spreminja le ločitve dela med spoloma, temveč oporeka tudi povečani moči patriarhije, ki grozi, da bo spodkopala njegovo moč in privilegije. Z odklanjanjem omejenih vlog mater, žena in hčera v domačem okolju so ženske zavzele aktivno vlogo v vsej javni sferi. Njihovo delovanje je bil bistven del narodnoosvobodilne borbe in zato enako pomembno za njihovo osvoboditev.


V bron ulita bolečina. Hommage à Gogi Ochiauri

Alenka Puhar

Od daleč deluje zelo mogočno, a ne robato. Če se ji bližaš z leve, mestne strani, pravzaprav izgleda, kot da vzleta s tal in začenja polet v globino, graciozna in lahka, s šalom, ki ji je vzvaloval v vetru. Kar je v resnici komaj verjetno, saj je visoka kot stolpnica, kakšnih trideset metrov ima v višino. Ne drznem si pomisliti, koliko ton ima in kaj bi se zgodilo, če bi res pristala v parku pod sabo. Nekaj časa sem se ji upirala in ji nisem priznavala šarma, saj sem velika nasprotnica gigantskih žensk, ki po ozemlju sovjetskega imperija oznanjajo slavo vojskovanju, domovini, revoluciji, novemu življenju … Pa naj negibno stojijo ali vihrajo kot furije, naj imajo zaprta usta ali kričijo, naj vihtijo meče ali napol mrtve otroke … Ne bi, hvala, res ne … Velikanska gospa Zmaga (ali Glorija), ki stoji visoko na hribu Vake parka, na vzhodnem robu Tbilisija, pa mi je zbudila spoštovanje in naklonjenost.


Vojne so slabe igre

Aljaž Potočnik

Ljubim videoigre. Menim, da gre za najboljši medij. Nekateri imajo v prostem času raje knjige. Pravijo, da bogatijo besedni zaklad in spodbujajo rast bralčeve domišljije. Trdijo tudi, da jih knjige popeljejo na popotovanja po resničnih, zgodovinskih ali izmišljenih svetovih, jih soočijo z uspehi in porazi junakov ali razkrivajo globine človeških čustev, dilem ter odpirajo okno do vsega najboljšega in najslabšega kot tudi povsem povprečnega in banalnega. Resnično lahko vse prelijemo na papir – a ne gre spregledati dejstva, da je branje izrazito pasivno početje. Prevajanje abstraktnih znakov najprej v jezik in nato v predstave sicer zahteva domišljijsko delo, s katerim se bralec še posebej v prvoosebnih pripovedih pogosto poistoveti z literarnimi liki, a kljub vsemu ostaja zgolj potnik na tujem potovanju – muha na steni, ki more na svet vplivati zgolj tako, da ne obrne lista.


Svoboda, nasilje, tragedija. Ob 85-letnici bazoviških žrtev

Raoul Pupo

Bazovica, 1930. Vasica v tržaški občini, katere ime se je zapisalo v zgodovinski spomin dveh narodov, slovenskega in italijanskega. Pred oseminpetdesetimi leti je tam strelni vod črnosrajčnikov izvršil smrtne obsodbe, ki jih je nekaj ur pred tem izreklo posebno sodišče za državno varnost (Tribunale speciale per la sicurezza dello Stato), ki se je v ta namen prvič, a ne zadnjič, iz Rima preselilo v Trst.