O dinamizmu evropske filozofije

Aljoša Kravanja

 

V tem članku bom poskušal premisliti pojem »evropske filozofije«. Rečeno natančneje, poskušal bom skicirati enega od mehanizmov razvoja evropske filozofije. Model, ki ga bom prikazal v tem članku, si ne domišlja, da izčrpno opredeljuje dinamiko evropske filozofije; mislim pa, da lahko z njim natančneje osvetlimo način, kako že razumemo vsaj del dinamizma evropske filozofije. 

Okoli pojma evropske filozofije sta se nedavno izoblikovala dva diskurza. Prvi diskurz je tisti, ki evropsko filozofijo označuje kot »kontinentalno« in jo zoperstavlja »analitični«, se pravi angloameriški filozofski tradiciji.


Kdo torej živi v resnici? 

 

Holly Case 

 

Pankaj Mishra je kmalu po inavguraciji Donalda Trumpa bralce New Yorkerja pozval  k branju češkega disidenta Vaclava Havla, ki naj bi nam pomagal pri orientaciji v naših težkih časih. »Veliko preden je administracija Georga W. Busha šla v vojno v Irak z lažno pretvezo,« je napisal Mishra, »je Havel tako v svobodnem kot v nesvobodnem svetu prepoznaval ‘oblast, utemeljeno na vseprisotni ideološki fikciji, ki lahko vse racionalizira, ne da bi sploh oplazila resnico’«. 

Mishra je nadaljeval, da so po Havlu »ideologije, sistemi, aparati, birokracije, umetniki, jeziki in politični slogani« v modernem svetu nakopičili edinstveno zloveščo oblast, ki je povsod pritiskala na posameznika in prikrajšala »ljudi – tako vladajoče kot vladane – za njihovo vest, za njihovo zdravo pamet in naravni govor, in s tem tudi za njihovo dejansko človeškost«.


Popotovalni elementi

Miha Kosovel

Res je, da je vse naše življenje, odkar smo bili vrženi v puščavo biti, neko popotovanje, potovanje od nebiti skozi vso sfero zavestnosti in meglico spoznanj, v kraj, ki ga še nihče ni z očesi videl in s prsti otipal. In vendar, da bi se izognili modni relativnosti pojmovanj, nemoremo reči, da je že vse, kar počnemo, potovanje. Pranje posode ni potovanje, prav tako to ni gledanje v ekran, pa čeprav nas ponese v daljne savane Afrike, v bližino zehajočih levov in žejnih gazel. Pa tudi sprehod psa ali službena pot v Ljubljano nista popotovanje. Še več, niti enkraten, pomemben poslovni sestanek v Kuali Lumpur ni popotovanje. Popotovanje je zavestni odhod iz našega sveta.


Ob uspehu košarkarjev

Peter Karba 

Septembra letos se je slovenska košarkarska reprezentanca na evropskem prvenstvu v košarki onkraj vseh pričakovanj za naslednja štiri leta postavila na mesto prvega na stari celini. Kakor zgodovinskim dogodkom pritiče, se je ob največjem dosežku slovenskega športa v ekipnih tekmovanjih razgalilo tudi, kako v tem času bodisi kot državljani bodisi kot Slovenci skupaj s svojimi organizacijami, kamor sodijo tudi sredstva poročanja, razumemo nacijo, narod in državo. 

Pri medijskem poročanju – tokrat je prenašanje prvenstva prvič prevzela zasebna medijska hiša, katere osnovno vodilo je proizvajanje dobička – smo lahko opazili vsaj tri poudarke. 


Smo res v novih tridesetih?

Dragan Nikčević

Morda je nekaj v naravi politično levo usmerjenih delov družbe, da so že od vekomaj nagnjeni k teleološkemu razumevanju politične situacije. Tako smo lahko dobro polovico preteklih desetih let v praktično kateremkoli prispevku zasledili bolj ali manj smelo poigravanje z napovedjo, da sta pok ameriškega nepremičninskega balona in evropska dolžniška kriza znamenje resne krize v temeljnem ustroju trenutnega političnega sistema. Po tem, ko se je tresla gora, rodila pa danes že zamrla gibanja trgov in en volilni preboj s precej klavrnim izkupičkom, smo ploščo obrnili. Razplet referenduma o brexitu in zadnje ameriške predsedniške volitve demonstrirajo sposobnost desnice, da bolje izkoristi tleče nezadovoljstvo prebivalstva za lastne populistične, šovinistične in rasistične namene – s tem pa na stežaj odpre vrata ponovnemu vzponu resnično skrajne desnice, v reprizi družbenih okoliščin, ki smo jim bili priča v dvajsetih in tridesetih letih 20.


Pa je bil res pesnik, ta Pasolini?

Luca Medeot

Učitelje »je treba pojesti v pikantni omaki«, pravi krokar intelektualec v filmu Sokoli in vrabci (Uccellacci e uccellini, 1966), tik preden ga Totò in Ninetto spečeta na žaru: se pravi, učitelje je treba pojesti in prebaviti, da bi lažje asimilirali njihov duh in znanje. Marco Belpoliti je pred leti v lepem eseju izkoristil prav to poučno zgodbico in se vprašal, ali sta italijanska družba in kultura znali Pasolinija razumeti in asimilirati.  Vprašanje lahko še bolj upravičeno zastavimo danes, po spominskih slovesnostih lanskega novembra.

Milo rečeno presenetljivo je bilo videti, koliko prostora so italijanske televizijske mreže posvetile štirideseti obletnici smrti Piera Paola Pasolinija: oddaje, intervjuji, debate (mnoge izmed njih so, po pravici povedano, vzbujale zadrego zaradi pomanjkljivega znanja sogovornikov); filmov je bilo na sporedu malo in še te so predvajali izključno v poznih urah; vselej zanimivi pa so bili kolaži iz intervjujev s samim Pasolinijem, če ne drugega zaradi njihove dokumentarne vrednosti.


Katalonija na predvečer referenduma o neodvisnosti – v iskanju političnih garancij

Carles Boix

Ideja moderne nacije – poudarjam pridevnik »moderna«, saj so nacionalna čustva zelo verjetno mnogo starejša od sodobnih narodov, kot se lahko prepriča vsakdo, ki prebere Machiavellijev poziv k združenju Italije v zadnjem poglavju Vladarja, Periklejev pogrebni govor v Tukididovi Zgodovini ali se spomni, kako Stara zaveza pojmuje Izrael – se je rodila s francosko revolucijo. Tedaj se je izkristaliziralo pojmovanje nacije kot skupnosti enakopravnih državljanov, združenih pod krovom racionalne uprave in institucionalnega okvira, ki onemogoča, da bi država padla pod trajno nadoblast enega dela prebivalstva ali enega izmed ozemelj, ki tvorijo nacionalno celoto.


Marc Barnes: “Rogue One in vrnitev čaščenja.”

Marc Barnes

Vojna zvezd je – ali pa bi morala biti – religiozna franšiza. Jediji so meniški red, izurjeni so za premišljevanje in upravljanje vseprisotne sile, za boj proti tistim, ki silo uporabljajo v zle namene. Za vsak lik je bistveno eno duhovno vprašanje: ali bo izbral »svetlo« ali »temno« stran sile. Razvoj likov poteka tako, da do tega mističnega energetskega polja privzamejo religiozno držo. Tako je bilo vsaj v treh izhodiščnih filmih Vojne zvezd (1977–1983). Tu je bil dostop do sile mogoč na podlagi vere in asketizma. Luke Skywalker je moral odreči zaupanje svojim fizičnim očem in privzeti oči vere; telo in duha je moral temeljito izuriti, če je hotel izvajati enaka dejanja sile kakor Yoda.